Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti. Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave Božje, po tem so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt. In vendar, bratje, spomnimo se, da nam tudi sinovi Božji rečejo. Zato opustimo ta mrzka dela, ker so dela satanova: ko žrtvujemo, brata oklevetamo, kot tatvina, kot uboj, kot poltenosti naslada, kot prisege, ki jih ne spoštujemo, temveč jih prestopamo, kot sovraštvo. Nič pa od teh del ni bolj mrzko pred Božjimi očmi. Morete zatorej, sinki, videti in sami razumeti, da so bili poprej ljudje v lice prav taki, kakor smo tudi mi, ter so dela Neprijaznega zasovražili, Božja pa vzljubili. Zatorej se zdaj v njih cerkvah klanjamo, in se jim molimo, in v čast njih pijemo, in obete naše jim nosimo za odrešitev teles naših in duš naših. Prav takšni pa moremo tudi mi še biti, če ista dela začnemo delati, ki so jih oni delali. Zakaj oni so lačnega hranili, žejnega napajali, bosega obuvali, nagega odevali, onemoglega v imenu Božjem obiskovali, mrzlega ogrevali, tujca pod krove svoje vodili, v temnicah in v železnih verigah uklenjene obiskovali, in v imenu Božjem jih tešili. S temi, s temi deli so se ti Bogu približali. Tako, sinki, se je tudi nam moliti prav temu vsevišnjemu Očetu Gospodu, dokler nas prav tja ne vseli, v cesarstvo svoje, ki je pripravljeno od konca do kraja izvoljencem Božjim. In smo, bratje, pozvani in poklicani, pred njegovim obličjem se ne moremo za nikomer skriti, nikakor ubežati, temveč nam je stati pred stolom Božjim z zoprnikom našim, z zlodejem starim, in se nam je pred Božjimi očmi vsakemu s svojimi usti in s svojo besedo izpovedati, kar je na tem svetu vsakdo storil, bodi dobro, bodisi zlo. Zatorej na tisti dan, sinki, mislite, ko se ne bo kam skriti, temveč bo pred Božjimi očmi stati in to pravdo imeti, ki sem jo napovedal. Naš Gospod, sveti Krist, ki je zdravnik teles naših in rešenik duš naših, pa je to poslednje zdravilo naposled postavil, in pokazal je, s katerim se nam je njemu odreči in se mu oteti. Prejšnji naši so hudo trpeli, kajti tepli so jih s šibami, in pritiskali k ognju in žgali, in z meči sekali, in po lesu obešali, in jih z železnimi kljukami trgali. Mi pa zdaj z našo pravo vero in pravo izpovedjo isto moremo storiti, kar so oni s tem velikim trpljenjem storili. Zatorej, sinki, Božje služabnike pokličite ter jim grehe vaše naštejte in izpovedani jim boste grehov vaših. ☥